Komisija za pohode pri društvu, se je tudi na željo pohodnikov, ki smo leto nazaj doživeli gosto meglo in ni bilo videti ničesar, odločila da pohod ponovimo. Določen je bil datum 28.7. vendar smo ga zaradi slabe napovedi vremena prestavili za en dan. Izkazalo se je, da je bila to pravlna odločitev. To nam je bilo omogočeno izpeljati, ker nismo najemali avtobusa in smo se peljali z lastnimi avtomobili. Zbrali smo se ob osmi uri pred gostilno Črnivec, se racionalno posedli v avtomobile in se odpeljali na Soriško planino.
Zastavili smo pot nekoliko drugače kot prejšne leto in sicer mimo Litostrojske koče, kjer smo si ogledali zemljevid na tabli pred kočo in se nato podali po označeni stezi proti Možicu. Hodili smo složno v tempu, ki je bil za vse primeren, tudi za šibkejše člene. Nekateri so morali bolj globoko zajemati sapo, nekateri nekoliko manj, uspelo pa je tudi članici, ki je že skoraj obupala. Med potjo smo lahko opazovali bunkarje, ki so jih zgradili Italijani po prvi svetovni vojni, da so lahko varovali svojo tako imenovano Rapalsko mejo. Ko smo se povzpeli na naš cilj 1602 m visoki imenovan Možic, je bil naš trud bogato poplačan. Razgled je bil čudovit na vse strani. Ker smo prejšne leto slišali dovolj o zgodovini in bunkarjih, smo si ogledovali čudovito naravo. Pogled je segal na Julijce od Črne prsti do Kukove špice. Pogled navzdol na Bohinjsko jezero do Blejskega jezera z gradom. Vse Karavanke, do Savinjskih Alp, Ljubljana s Šmarno goro, Škofjeloško hribovje do Porezna. Ko smo se okrepčali smo krenili nekoliko navzdol proti Lajnerju, si ogledali z vrha komandno kasarno, ki je lepa arhitektonska stvaritev, vendar sedaj propada in je samo še hlev za ovce. Podali smo se naprej po mulateri pod Slatnikom od koder so še naprej lepi razgledi po Baški Grapi in že prej opisanih hribih. Ko smo prispeli na sedlo med Slatnikom in Lajnarjem, smo bili enotnega mnenja, da ne gremo do kasarne v hribu pod Lajnarjem, saj smo si to podzemlje prejšne leto dodobra ogledali, ampak smo se spustili navzdol, delno po stezi v gozdu, delno po smučiščih do naše izhodiščne točke. V brunarici pri parkirišču nas je čakala okusna malica. Z zadovoljstvom smo še nekaj časa posedeli in enotno vseh 16 udeležencev prišli do zaključka, da se je izplačalo. Ker smo uporabili lastne prevoze, je malico prispevalo društvo. Zadovoljni in polni lepih vtisov smo se odpravili domov.
Danilo Korošec, vodja pohoda
eriacta dad – sildigra wrist forzest release