Pohodi

Za letošnji zadnji pohod smo se tudi zaradi nestabilnega vremena odločili za ogled Kranja. Zbrali smo se kot vedno na Črnivcu bilo nas je 15. S svojimi avtomobili smo se odpeljali do parkirišča pred Kokrški mostom. Na glavne trgu nas je že čakal turistični vodnik, ki nas je vodil po starem delu mesta in ob prijetni razlagi. Kranj je mesto, ki stoji na 30 metrov visoki skali, v objemu rek Save in Kokre ter je v celoti zaščiteno kot kulturni spomenik. Pod Glavnim trgom imajo Kranjčani tudi svoj bazen, ki služi kot protipožarna cisterna za vodo. Globok je 3,5 metrov, širok 4 metre, dolg pa kar 30 metrov in je napolnjen s 310 kubičnimi metri čiste vode! Kranj je že od nekdaj znan kot gospodarsko, trgovsko, izobraževalno in prometno središče Gorenjske. Očarljivo mestno jedro nas je skozi pripoved vodnika popeljal po mestu, kjer sta doma tradicija in kultura. Naklonjenost umetnosti je moč čutiti na vsakem koraku. Sprehodili smo se po stopinjah največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, spoznali pomembne zgodovinske znamenitosti, zgodbe prebivalcev in občudovali pročelja meščanskih in spomeniško zaščitenih hiš. Pod starim mestom se skrivajo rovi, ki so jih zgradili med 2. svetovno vojno in so prvotno služili kot mestno zaklonišče? Pot je dolga 1300 metrov in vodi skozi kranjsko konglomeratno skalo. Podzemni rovi so delo človeških rok. V njih je na ogled razstava, ki podrobneje predstavlja zgodovino kranjskega podzemlja ter predstavi njihova graditelja Josipa Slavca in Josipa Dedka. Rovi so postali domovanje redkim jamskim živalim, kot so jamske kobilice in pajki jamske mete. Zanimivi, čeprav zelo redki prebivalci pa so tudi netopirji, ponočnjaki, ki po spretnosti letanja prekašajo akrobatske letalce in medtem uspejo celo večerjati. Podzemni rovi so z leti pridobili naravno patino, čisto prave kapnike, v mrzlih zimah pa tudi ledene kapnike. Izkopani so v konglomerat in na mestih, kjer niso obdani z betonom, se konglomeratna stena lepo vidi. Na ogled je tudi razstava mineralov in fosilov ter rekonstrukcija zaklonišča iz 2. svetovne vojne, kjer smo doživeli tudi simulacijo letalskega napada. Iz rovov smo prilezli pod Pungertom, se povzpeli do cerkve sv. Fabijana, Boštjana in Roka. Z razgledne ploščadi smo si ogledali sotočje Kokre in Save ter se odpravili proti župnijski cerkvi svetega Kancijana. Po cca 140 stopnicah smo se povzpeli na razgledno ploščad zvonika od koder je prelep razgled na okolico Kranja. Po kavici ob kokrškem mostu smo se poslovili od vodnika in se odpravili do Podbrezij. V gostilni pri Slavki smo se ob dobri malici še malo pogovorili in se odpravili domov. Pohod je bil zanimiv in hvala našemu predsedniku za idejo.

Tako kot vedno, smo se 18.7.2024 zbrali na Črnivcu. Zbralo se nas je 16, dva pa sta nas čakala na Bledu. Po razpisu bi se morali z Bleda na Pokljuko peljati z avtobusom. Po naknadnem preverjanju voznega reda pa se nam verjetno nebi izšlo, kar se je kasneje tudi potrdilo. Tako smo se s svojimi avtomobili odpeljali na Rudno polje na Pokljuko, kjer smo parkirali na vojaškem parkirnem prostoru, ki je brezplačen. Odpravili smo se proti smučišču pod Viševnikom. Malo naprej po cesti smo zavili na označeno planinsko pot proti Studorskemu prevalu na poti na Triglav. Pot je bila prijetna in tudi vreme nam je služilo, bilo je oblačno ni ne prevroče. Po vzponu nad planino Konjščica, smo se spustili do pastirske koče, kjer smo imeli naročeno malico. Za 8 EUR so nam ponudili joto brez klobase in mineštro z lisičkami. Kljub temu, da je bila jed okusna, pa je bila zagotovo preskromna in predraga. Žal se s pastirjem ni dalo drugače pogovorit. Posledično je zato prodal zelo malo zelo drage pijače. Kljub vsemu pa dobre volje zaradi prijetnega pohoda ni zmanjkalo. Po kar dolgem posedanju in klepetu, smo se odpravili navzdol po nekoliko težki s koreninami prepredeni poti, ki pa je kmalu prešla v udobno vlako za hojo do parkirišča, ki pa po novem ni več dostopno vsakemu z avtomobilom. Od tam naprej pa po makadamski poti do Rudnega polja, kjer smo se poslovili in se s svojimi prevozi odpeljali domov. Zapisal Danilo Korošec, vodja pohodov.

Kot vsako leto, je tudi letos pripravilo naše društvo občinski pohod v neznano in sicer 16. maja. Zaradi izredno slabe vremenske napovedi, pa smo ga prestavili na dan kasneje 17.maja. Ko smo se kot običajno zbrali ob 8 uri pred gostilno Črnivec, se je pokazalo sonce in upali smo, da bo tako tudi ostalo. Zbralo se nas je 17, iz drugihdruštev 4, trije iz Lesc, ki so se prijavili, pa niso prišli. Po kratkem pozdravu, smo se odpravili na pot. Začetek poti je bil kar iz zbirališča, tako da ni bilo potrebno nobenega prevoza. Pot nas je peljala po gozdni poti proti Mošnjam. V Grabnu, kot pravimo domačini, smo nadaljevali ob potoku Dobruša do Globokega. Tam pa se je vreme spremenilo in kar močno je pričelo deževati. Nekaj časa smo počakali, se zaščitili pred dežjem, potem pa se korajžno odpravili naprej. Pot nas je vodila naprej čez savski most in nato desno naprej proti Čajnarju. Povzpeli smo se po poti proti Kamni gorici, na vrhu grebena pa smo po kratkem počitku in okrepčilu nadaljevali proti Ojstri peči. Vmes je bilo nekaj časa brez dežja nekaj z dežjem. Na Ojstri peči, od koder je lep razgled po Karavankah in Krajih pod njimi. Nadaljevali smo do Zg. Dobrave, Mišače, v Globoko in nato do Mošenj, kjer nas je pri kulturnem domu čakala dobra malica. Kljub temu da nas je med potjo dobro močilo, med pohodniki ni bilo slabe volje in obljubili smo si, da bomo še hodili, če bo le možno v slabem vremenu. Malo za šalo. Zapisal Danilo Korošec, vodja pohoda

Ob sedmi uri zjutraj smo se zbrali na Črnivcu. Na veliko razočaranje nas je prišlo samo 8, na Bledu pa smo pobrali našega novega člana, ki nam je kazal pot. S svojimi avtomobili smo se odpeljali na Grajsko planino na Pokljuki. Vreme je kazalo kar spodbudno. Odšli smo mimo šotnega barja po prijetni gozdni poti proti Goreljku. Čudili smo se množici vikendov. Dalje nas je pot vodila mimo šport hotela in nato po makadamski poti do planine Zajavorniki. Tam je pričelo deževati. Ob pijači in kavi smo kar nekaj časa sedeli misleč da bo dež ponehal. Kupili smo tudi sir in se kljub dežju odpravili naprej proti Kranjski dolini. Tam so nas pričakali prijazni gostitelji z odlično malico. Dobre volje bi še kar sedeli, se smejali anekdotam. Dež je nekoliko ponehal, zato smo se odpravili naprej proti Mrzlemu studencu in dalje do izhodiščne točke na Grajsko planino. Med potjo pa nam dež ni prizanašal. Kljub temu smo bili vsi mnenja, da je bil lep pohod in žal je lahko tistim, ki se ga niso udeležili. Zapisal Danilo Korošec

Kot po navadi smo se pohodniki zbrali 11.7.2023 ob šesti uri zjutraj na Črnivcu. Pohod je bil prestavljen iz 6. julija zaradi slabega vremena. Ta dan pa se je obetalo lepo vreme. Z avtomobili smo se odpeljali v Završnico, kjer je bilo potrebno kupiti karte za rampo. Ko je bilo to urejeno, smo se odpeljali do Zabreške planine. Tam so ostale tri pohodnice, ostali pa smo se odpravili po lepi gozdni stezi proti Doslovški planini. Nad Doslovško planino smo zavili nekoliko navkreber in kmalu prišli do lovske koče, kjer smo se nekoliko odpočili in pokrepčali. Naprej nas je pot vodila do Stare planine, od koder se nam je odprl lep razgled na Alpe in na jug vse do Ljubljane. Pot nas je naprej vodila preko planine pri Julki in dalje nad Žirovniško planino, pod Svečo in Monštranco do Valvazorjevega doma. Tam smo se pokrepčali s pivom in se odpravili po spodnji poti pod Žirovniško planino in naprej na Smokuško planino, kjer so nas pričakale naše popotnice, ki niso šle z nami. Po kratkem postanku smo šli do avtomobilov in se odpeljali v dolino do Lovskega doma v Završnici, kjer nas je čakala dobra malica. Strinjali smo se, da je bil pohod lep in prijeten, pomagalopa je še lepo vreme. Zapisal vodja pohoda Danilo Korošec

Kot običajno, smo se pohodniki zbrali pred gostilno Črnivec ob 8 uri zjutraj.Skupaj nas je bilo pohodnikov 44 od tega 16 iz Podnarta, 4 iz Begunj, 1 iz Lesc in 22 iz našega društva.Pohoda se je udeležil tudi predsednik občinske zveze g. Brane Vodopivec.Po kratkem pozdravu predsednika društva in zveze, je vodja pohoda DaniloKorošec izdal predvideno pot pohoda. S svojimi prevozi smo se odpeljali do izhodišča na začetek naravoslovne učnepoti Pusti grad. Odpravili smo se po gozdni poti do visečega mostuimenovanega Fuksova brv. Po prečkanju Save smo šli navkreber do ZgornjeLipnice in naprej po lepi ravninski poti do Pustega gradu. Od tam je lep razgleddo Bleda in do Alp. Žal je zaraščeno proti Radovljici in Karavankam. Zgodovinenebi opisoval, saj je vse možno prebrati na internetu. Nazaj smo se spustili dovasi Ravnica, kjer nas je čakala dobra malica. Po malici smo se dobre volje, karje bila zasluga tudi lepega vremena, odpravili nazaj na izhodišče našega pohoda. Zapisal Danilo Korošec, vodja pohoda

Kot običajno, smo se pohodniki zbrali pred gostilno Črnivec ob 7 uri zjutraj. Skupaj nas je bilo 31 pohodnikov. Po kratkem pozdravu predsednika društva in zveze, je vodja pohoda Danilo Korošec izdal predvideno pot pohoda. Tokrat smo se odločili, da se s svojimi avtomobili peljemo skozi Tržič naprej v Dolino, skozi Dolžanovo sotesko, mimo Jelendola na planino Pungrat. Na planini smo se razdelili v dve skupini. Člani, ki težje hodijo so ostali na planini, ostali pa smo se podali naprej mimo planine Šija in naprej proti Kofcam. Vreme nam je odlično služilo, tako da je bilo med pohodom možno ogledovati čudovite panorame Karavank, Julijcev, Savinjskih Alp in seveda po dolini. Po dobri malici smo se odpravili nazaj po isti poti, kot smo prišli. Na Pungratu nas je dobre volje pričakala druga skupina, ki je bila dobro postrežena v planšarski koči. Po počitku in klepetu, smo se odpravili po prašni cesti domov. Vodja pohoda, Danilo Korošec

Kot običajno, smo se pohodniki zbrali pred gostilno Črnivec ob 8 uri zjutraj. Skupaj nas je bilo pohodnikov 38 od tega 9 iz ostalih društev.  Pohoda se je udeležil tudi predsednik občinske zveze g. Brane Vodopivec. Po kratkem pozdravu predsednika društva in zveze, je vodja pohoda Danilo Korošec izdal predvideno pot pohoda. Tokrat smo si izbrali pohod delno po KS Otok, pretežno pa po KS Brezje. Pot nas je vodila do bivšega smetišča naprej mimo »Amerike« po cesti do odcepa za Dvorsko vas, kjer smo zavili levo v Široko dolino v Grofiji. Ko smo prečili rečico Peračica, smo se ustavili na kratek počitek. V nadaljevanju poti smo si ogledali opuščeni rudnik zelenega kamna, pravilno imenovanega Tuf. Pot nas je vodila naprej mimo znamenja sv. Huberta in kmalu smo zavili na brezjansko pot miru po slikoviti dolini rečice Peračice, mimo znamenitega slapu in naprej po mostičkih do Brezij. V gostilni na Brezjah smo se okrepčali z dobro malico, po tradiciji poklepetali in se razšli do izhodiščne točke na Črnivcu. Zapisal Danilo Korošec, vodja pohoda