admin

Za letošnji zadnji pohod smo se tudi zaradi nestabilnega vremena odločili za ogled Kranja. Zbrali smo se kot vedno na Črnivcu bilo nas je 15. S svojimi avtomobili smo se odpeljali do parkirišča pred Kokrški mostom. Na glavne trgu nas je že čakal turistični vodnik, ki nas je vodil po starem delu mesta in ob prijetni razlagi. Kranj je mesto, ki stoji na 30 metrov visoki skali, v objemu rek Save in Kokre ter je v celoti zaščiteno kot kulturni spomenik. Pod Glavnim trgom imajo Kranjčani tudi svoj bazen, ki služi kot protipožarna cisterna za vodo. Globok je 3,5 metrov, širok 4 metre, dolg pa kar 30 metrov in je napolnjen s 310 kubičnimi metri čiste vode! Kranj je že od nekdaj znan kot gospodarsko, trgovsko, izobraževalno in prometno središče Gorenjske. Očarljivo mestno jedro nas je skozi pripoved vodnika popeljal po mestu, kjer sta doma tradicija in kultura. Naklonjenost umetnosti je moč čutiti na vsakem koraku. Sprehodili smo se po stopinjah največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, spoznali pomembne zgodovinske znamenitosti, zgodbe prebivalcev in občudovali pročelja meščanskih in spomeniško zaščitenih hiš. Pod starim mestom se skrivajo rovi, ki so jih zgradili med 2. svetovno vojno in so prvotno služili kot mestno zaklonišče? Pot je dolga 1300 metrov in vodi skozi kranjsko konglomeratno skalo. Podzemni rovi so delo človeških rok. V njih je na ogled razstava, ki podrobneje predstavlja zgodovino kranjskega podzemlja ter predstavi njihova graditelja Josipa Slavca in Josipa Dedka. Rovi so postali domovanje redkim jamskim živalim, kot so jamske kobilice in pajki jamske mete. Zanimivi, čeprav zelo redki prebivalci pa so tudi netopirji, ponočnjaki, ki po spretnosti letanja prekašajo akrobatske letalce in medtem uspejo celo večerjati. Podzemni rovi so z leti pridobili naravno patino, čisto prave kapnike, v mrzlih zimah pa tudi ledene kapnike. Izkopani so v konglomerat in na mestih, kjer niso obdani z betonom, se konglomeratna stena lepo vidi. Na ogled je tudi razstava mineralov in fosilov ter rekonstrukcija zaklonišča iz 2. svetovne vojne, kjer smo doživeli tudi simulacijo letalskega napada. Iz rovov smo prilezli pod Pungertom, se povzpeli do cerkve sv. Fabijana, Boštjana in Roka. Z razgledne ploščadi smo si ogledali sotočje Kokre in Save ter se odpravili proti župnijski cerkvi svetega Kancijana. Po cca 140 stopnicah smo se povzpeli na razgledno ploščad zvonika od koder je prelep razgled na okolico Kranja. Po kavici ob kokrškem mostu smo se poslovili od vodnika in se odpravili do Podbrezij. V gostilni pri Slavki smo se ob dobri malici še malo pogovorili in se odpravili domov. Pohod je bil zanimiv in hvala našemu predsedniku za idejo.

Tako kot vedno, smo se 18.7.2024 zbrali na Črnivcu. Zbralo se nas je 16, dva pa sta nas čakala na Bledu. Po razpisu bi se morali z Bleda na Pokljuko peljati z avtobusom. Po naknadnem preverjanju voznega reda pa se nam verjetno nebi izšlo, kar se je kasneje tudi potrdilo. Tako smo se s svojimi avtomobili odpeljali na Rudno polje na Pokljuko, kjer smo parkirali na vojaškem parkirnem prostoru, ki je brezplačen. Odpravili smo se proti smučišču pod Viševnikom. Malo naprej po cesti smo zavili na označeno planinsko pot proti Studorskemu prevalu na poti na Triglav. Pot je bila prijetna in tudi vreme nam je služilo, bilo je oblačno ni ne prevroče. Po vzponu nad planino Konjščica, smo se spustili do pastirske koče, kjer smo imeli naročeno malico. Za 8 EUR so nam ponudili joto brez klobase in mineštro z lisičkami. Kljub temu, da je bila jed okusna, pa je bila zagotovo preskromna in predraga. Žal se s pastirjem ni dalo drugače pogovorit. Posledično je zato prodal zelo malo zelo drage pijače. Kljub vsemu pa dobre volje zaradi prijetnega pohoda ni zmanjkalo. Po kar dolgem posedanju in klepetu, smo se odpravili navzdol po nekoliko težki s koreninami prepredeni poti, ki pa je kmalu prešla v udobno vlako za hojo do parkirišča, ki pa po novem ni več dostopno vsakemu z avtomobilom. Od tam naprej pa po makadamski poti do Rudnega polja, kjer smo se poslovili in se s svojimi prevozi odpeljali domov. Zapisal Danilo Korošec, vodja pohodov.

Kot vsako leto, je tudi letos pripravilo naše društvo občinski pohod v neznano in sicer 16. maja. Zaradi izredno slabe vremenske napovedi, pa smo ga prestavili na dan kasneje 17.maja. Ko smo se kot običajno zbrali ob 8 uri pred gostilno Črnivec, se je pokazalo sonce in upali smo, da bo tako tudi ostalo. Zbralo se nas je 17, iz drugihdruštev 4, trije iz Lesc, ki so se prijavili, pa niso prišli. Po kratkem pozdravu, smo se odpravili na pot. Začetek poti je bil kar iz zbirališča, tako da ni bilo potrebno nobenega prevoza. Pot nas je peljala po gozdni poti proti Mošnjam. V Grabnu, kot pravimo domačini, smo nadaljevali ob potoku Dobruša do Globokega. Tam pa se je vreme spremenilo in kar močno je pričelo deževati. Nekaj časa smo počakali, se zaščitili pred dežjem, potem pa se korajžno odpravili naprej. Pot nas je vodila naprej čez savski most in nato desno naprej proti Čajnarju. Povzpeli smo se po poti proti Kamni gorici, na vrhu grebena pa smo po kratkem počitku in okrepčilu nadaljevali proti Ojstri peči. Vmes je bilo nekaj časa brez dežja nekaj z dežjem. Na Ojstri peči, od koder je lep razgled po Karavankah in Krajih pod njimi. Nadaljevali smo do Zg. Dobrave, Mišače, v Globoko in nato do Mošenj, kjer nas je pri kulturnem domu čakala dobra malica. Kljub temu da nas je med potjo dobro močilo, med pohodniki ni bilo slabe volje in obljubili smo si, da bomo še hodili, če bo le možno v slabem vremenu. Malo za šalo. Zapisal Danilo Korošec, vodja pohoda