Izleti

Za letošnje leto smo se odločili za drugačno martinovanje kot pretekla leta. Začetni interes med člani je bil kar precejšen. Odločili smo se da obiščemo Dolenjsko in se seznanimo z njihovimi običaji. Zaradi vseh prilik, ki vplivajo na takšno izvedbo smo se zbrali šele 24. 11. 2025. ob dvanajsti uri. Urošev šofer nas je popeljal na Matjaževo domačijo pri Otočcu. Tam nas je pričakala domača družina in nas vodila po njihovi domačiji. Poleg degustacije sestavin cvička in ogleda stare Dolenjske vinogradniške zidanice, nam je bila predvajana skoraj eno urna predstavitev na multiviziji o pridelavi in sestavi cvička. V programu nas je obiskala tudi cvičkova kraljica, sicer domača hči in nam predstavila tekmovanja kakovosti  vin tudi na Evropski ravni, kjer cviček dosega  zavidljive rezultate vsako leto. Po končanem programu je bil možen nakup njihovih vin, moram reči, da se nas je kar nekaj odločilo za nakup. Potem smo se odpeljali v bližnjo gostilno pri Štefki, ki je bila odprta ta dan samo za nas. Ob dobri hrani, cvičku in harmoniki Zvoneta je čas hitro minil. Počasi je bilo treba domov. Nekoliko utrujeni smo domov prispeli v poznih večernih urah.  Zahvaliti se moram vsem udeležencem izleta. Urošovemu šoferju za prijetno in varno vožnjo. Za leto 2026 bomo spremenili način prijav na dogodke kateri so povezani z avtobusnimi prevozi, zaradi polne zasedenosti avtobusa. Zapisal Vidic Janez

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali in se napotili na letošnji jesenski izlet. Odločili smo se obiskati Kočevsko in Gorski Kotar. Skozi megleno Ljubljano in po Barju do Škofljice, kjer smo se napotili proti Kočevju. Mimo Turjaka, Velikih Lašč do Petrolove črpalke v Kočevju. Tam smo se ustavili, si privoščili kavico in dobrote iz skladišča Uroševega avtobusa. Pot smo nadaljevali proti Livoldu, Štalcarjev, mimo Prifare do mejnega prehoda Petrinja. Dolina Kolpe je bila meglena in šele pred Delnicami, ki se nahajajo v narodnem parku Risnjak se je odprl čudovit dan obarvan z jesenskimi gozdnimi barvami. Pot nas je vodila mimo avtoceste Bosiljevo – Reka do Fužin. Tam smo si ogledali kraško jamo, edino v Evropi kjer je omogočen ogled tudi invalidom. Pot v jamo Vrelje je popolnoma ravna brez stopnic. Ob strokovni razlagi kraških jamskih pojavov, nam je čas hitro minil. Po ogledu smo se napotili v najmanjšo Slovensko občino Osilnico in se seznanili z deželo Petra Klepca. Privoščili smo si dobro kosilo v hotelu Kovač. Zaradi del na cesti smo se vrnili v Petrinjo in od tam v Gotenico. Žal se nismo mogli zapeljati po cesti imenovani Kočevski Vršič. V Gotenici nas je pričakal Grega in nam razložil ter razkazal vadbeni center slovenske policije. Ogledali smo si tudi film o Gotenici in rovih v njeni bližini. Rovi so bili zgrajeni v sedemdesetih prejšnjega stoletja in so takrat na zaprtem območju Kočevja služili kot atomsko zaklonišče za slovensko politično oblast. Zanimivo je, da se za objekte ni vedelo v tedanji Jugoslaviji. Skrivnost je s svojo avtoriteto čuval Maček Matija.  Po kavici v restavraciji policije smo se odpravili domov. Hvala vsem udeležencem izleta za prijetno druženje, tudi vsem ki  ste pomagali pripraviti izlet. Hvala tudi Urošu za lepo in varno vožnjo. Zapisal: Vidic Janez  

Prav je da naši spletni strani opišem letošnji prvi izllet. Odločili smo se za  Koroško. Že lani je bila podana ta misel in letos smo jo uresničili. Udeležilo se nas je petdeset članov našega društva ob primerni ceni izleta. Po zgodnjem jutranjem zboru smo se odpeljali skozi dolino Kokre, Jezerskega, na Avstrijsko Koroško in v Slovenijo prišli v Dravogradu. Od tam smo se odpeljali v Libeliče, kjer nas je pričakal vodič Adrijan in nas seznanil z zgodovino Libelič, vasi katera si je s pomočjo takrat domačih učiteljev, duhovnikov, in narodno zavednih domačinov po izgubljenem plebiscitu in dvoletnem prepričevanju takratnih oblasti uspela priboriti priključitev k takratni kraljevini Jugoslaviji. Ogled cerkve, največje Slovenske črne kuhinje, stare kostnice nekdanjega šolskega razreda ter nekdanjega kmečkega orodja v muzeju in ob razumljivi ter prisrčni razlagi Adrijana smo hitro porabili dve uri in pol. Vožnja do Slovenj Gradca je hitro minila. V mestu sta nas pričakala dva turistična vodiča, seznanila sta nas z zgodovino in znamenitostmi mesta. Sledil je odmor za kavo in pivo, potem smo se odpeljali v bližnje Podgorje na kosilo. Klasično upokojensko kosilo je teknilo. Po njem je sledila vožnja do Trojan, nakup krofov in sladic ter vožnja domov.  Moje mnenje je da je bil izlet prijeten za nas sivolase, ker smo spoznali zopet delček zgodovine in posebnosti naše domovine. Zahvala za uspešen izlet gre vsem udeležencem izleta, pripravljalcem izleta ter Urošu Tomanu za prevoz in pa seveda njegovemu šoferju Janezu za varno in prijetno vožnjo. Še enkrat hvala vsem. Se vidimo na naslednjem izletu.                                                                                                         Janez Vidic

Tokrat  smo se člani našega društva odpravili na izlet v dolino Soče. Udeležba je bila zelo dobra, saj je bil avtobus poln. Zapeljali smo se mimo Škofje loke po poljanski dolini čez Kladje do Cerknega, kjer je bil krajši postanek za odlivanje in dolivanje. Nadaljevali smo pot do Kobarida, kjer smo obiskali muzej iz 1. svetovne vojne. Razdelili smo se v dve skupini, vodiča pa sta nam v dobri uri prikazala in osvetlila dogajanja na soški fronti v prvi svetovni vojni. Po ogledu je bil čas za kavo ali potešitev žeje. Nadaljevali smo pot po dolini Soče, si ogledali znameniti solkanski most, nato pa po vijugasti cesti na Skalnico – Sveto goro. Tam nas je sprejel pater Bogdan Knavs, ki je bil doma v Mošnjah. Opravili smo manjšo pobožnost, nato pa je sledila razlaga o Marijini cerkvi in kratek življenjepis g. Knavsa. Naši želodci so nas že malo opozarjali, zato smo se podali na dobro kosilo kar na Sveti gori. Po krajšem razgledu  okoliških znamenitosti smo se z avtobusom spustili do Nove Gorice in nadaljevali pot po primorski avtocesti proti domu. Posebnega vodiča nismo imeli, zato je poskrbel kar naš predsednik  društva  g. Janez Vidic. Izlet je odlično vodil tako organizacijsko kot tudi s komentarji. Res vsa zahvala Janezu za tako odlično izpeljan izlet. Zapisal: Jože Urh

Kljub dežju in napovedi sneženja smo se zbrali, bilo nas je 60, odpeljali smo se z dvema avtobusoma dogodkom naproti. Do prihoda na Vransko smo se okrepili za lažje spremljanje izleta in naposlušali čvekanja voditelja. V centru varne vožnje nam je bila podana s strani inštruktorja podrobna informacija o udeležbi starejših v prometu in opozorilo, kako podaljšati vozniško dovoljenje po 80. letu starosti. Ogledali smo si tudi pravilnost vožnje v nekaterih naših krožiščih. Po nekaj prigrizka iz avtobusa smo se odpeljali v Mozirski gaj, si ga klub mrazu in dežju ogledali in videli posledice vodne ujme v lanskem Avgustu. Sledila je vožnja do Gornjega gradu in voden ogled mogočne cerkve.  Potem smo se odpravili še na kosilo na močno zasneženi Črnivec , kjer smo doživeli pravo zimsko idilo z manjšo težavo vožnje avtobusa zaradi nesplužene ceste. Po odličnem kosilu smo se vrnili domov. Izpolnili smo še anketo o prihodnjih izletih, katere rezultati bodo objavljeni kasneje.              Kot organizator izleta se moram zahvaliti našim članom, kateri so pomagali pri izvedbi izleta. To so Janko, Mica, Tilka  in pa seveda Marinka, katera poskrbi za tekoče dobrote ter skrbi za denarne zadeve. Posebna zahvala gre Urošu Tomanu, ki nam je organiziral poleg svojega še en avtobus ter nas varno vozil.                                                                Vidic Janez

V torek 17. oktobra ob 7 uri zjutraj smo se z avtobusom odpravili na izlet v Belo krajino. V avtobusu, ki je bil polno zaseden, smo že dobili tekoči zajtrk. Za kavo pa smo se ustavili na cestninski postaji v Grosupljem. Pot smo nadaljevali do Radovice, kjer smo obiskali šolo »Brihtna buča«.  Prisostvovali smo pouku kot učenci. Učitelj je bi zelo strog, vendar smo vsi izdelali razred. Na koncu ure smo prejeli spričevala. V Radovici smo se ustavili tudi na pokušino in nabavo vina. Vožnjo smo nadaljevali do Metlike, kjer smo si ogledali muzej. Pot nas je vodila dalje do vasi Otok, kjer smo občudovali letalo iz 2. Svetovne vojne, katero je vozilo ranjence v Bari v Italiji. Do Kanižarice ni bilo več daleč, kjer nas je v prijetni gostilni čakalo pozno kosilo.  Po kratkem postanku v Črmošnjicah, smo se v večernih urah vrnili domov.

V ponedeljek, 17 .aprila smo odšli na izlet po Slovenskih goricah. Zbralo se je 38 članov našega društva. Ob pol sedmih zjutraj smo vstopili na avtobus na Posavcu, ki je zapeljal še na Brezje in Mošnje. S postankom na avtocestnem počivališču Tepanje in naprej proti Lenartu, kjer se nam je pridružila lokalna vodička Nuša, katera je potem vodila vse oglede po Slovenskih goricah. Ogledali smo si šolski čebelnjak v Vitomarcih in poskusili medene dobrote. V isti vasi je bila na ogled tudi Hrgotova domačija, to je bila preužitkarska s slamo krita manjša hiša z gospodarskim poslopjem. Nato smo se odpravili do Sv. Trojice, si ogledali znamenito cerkev o kateri nam je pripovedoval eden od dveh tam živečih patrov. V obnovljeni samostanski kleti nas je pričakala pogostitev z degustacijo 3 vrst vina iz tega področja. V tem samostanu sedaj službuje pater Damjan, ki je bil dolga leta župnik v Mošnjah. Ob srečanju z nekdanjimi farani je bilo veliko veselja. Naprej smo se zapeljali do pozno gotske cerkve Sv.Treh kraljev v Benediktu. Sledila je pokušina mineralne vode iz benediških vrelcev. Za konec izleta pa smo šli še na turistično kmetijo Bunderla, kjer so nam pripravili odlično in izdatno kosilo. Sledila je še vožnja proti domu, z obveznim postankom na Trojanah. Zahvalili smo se Tomanovemu Urošu za prijetno in varno celodnevno vožnjo in se polni dobrih vtisov znašli v večernih urah doma.  Janez Vidic

Letošnji drugi izlet smo organizirali v sklopu društva upokojencev Brezje-Mošnje-Ljubno in pobratenim društvom upokojencev Predoslje. Za organizacijo,vodenje in prevoz pa je poskrbelo podjetje Rozman bus Lancovo. Izleta se je udeležilo 36 naših članov ostala prosta mesta pa je zapolnil Rozman bus tako, da nas je bilo skupaj 56. Vožnja je bila kar dolga, a zaradi udobnega avtobusa prav nič naporna , vsaj nihče se ni pritoževal. Prehod čez mejo smo opravili brez mejne kontrole. Peljali smo se mimo Spittala po lepi cesti po dolini reke Mall ter do ploščadi cesarja Franca Jožefa od koder je lep razgled na goro Grossglockner in na ledenik Pasterza. Še lepši pa je bil pogled na ledeniško dolino pod nami z številnimi ledeniškimi potočki iz že močno stopljenih ledenikov pod goro. Za popestritev naših doživetji pa so seveda poskrbeli že kar udomačeni svizci s svojimi vragolijami, na koncu ploščadi pa nas je pozdravil še jelenček. Med spustom proti domu smo si v vasici Heiligenblut ogledali še znamenito pokopališče z železnimi spomeniki in cerkvijo, drugi postanek pa je bil za mesto Lienz. Zapisal Janko Lavrih

V društvu smo se odločili, da za vnaprej izlete organiziramo  v sodelovanju  S turistično agencijo Rozman Bus.  Tako smo  22. 3. 2022. organizirali izlet v Hrvaško Istro. Iz našega društva se nas je udeležilo 21 članov.  Lep dan in prijetna družba je še popestrila izlet. Odpeljali smo se do Buzeta, si ga ogledali, potem obiskali najmanjše mesto Roč, ki ima samo slabih 200 prebivalcev. Po Mirnski dolini smo se zapeljali do Novi grada, kjer smo se sprehodili ob obali in spili kavico ter pivo. Vrnili smo se v Slovenijo in v Kopru pristali na poznem kosilu.  Po prijetnem klepetu nas je avtobus odpeljal nazaj domov, kamor smo prispeli v večernih urah.                                                                                Zapisal in prispeval fotografije Janez Vidic                                                                                  Previous Next